novice

21. junij 2023

WASHINGTON, DC – Ekonomska prisila je postala eden najbolj perečih in rastočih izzivov na mednarodnem prizorišču današnjega časa, kar je sprožilo zaskrbljenost glede morebitne škode za svetovno gospodarsko rast, trgovinski sistem, ki temelji na pravilih, ter mednarodno varnost in stabilnost. To težavo še poslabšuje težava, s katero se soočajo vlade po vsem svetu, zlasti majhne in srednje velike države, pri učinkovitem odzivanju na takšne ukrepe.

Glede na ta izziv je Inštitut za azijsko družbeno politiko (ASPI) gostil spletno razpravo »Boj proti ekonomski prisili: orodja in strategije za kolektivno ukrepanje,« 28. februarja, ki ga je moderiralWendy Cutler, podpredsednik ASPI; in na katerem nastopajoViktor Ča, višji podpredsednik za Azijo in Korejo v Centru za strateške in mednarodne študije;Melanie Hart, višji svetovalec za Kitajsko in indo-pacifiško regijo v uradu državnega podsekretarja za gospodarsko rast, energijo in okolje;Ryuichi Funatsu, direktor Oddelka za ekonomsko varnostno politiko na Ministrstvu za zunanje zadeve Japonske; inMariko Togashi, raziskovalni sodelavec za japonsko varnostno in obrambno politiko na Mednarodnem inštitutu za strateške študije.

Obravnavana so bila naslednja vprašanja:

• Kako lahko države sodelujejo pri reševanju izziva ekonomske prisile in kako se lahko v tem kontekstu izvaja strategija kolektivnega ekonomskega odvračanja?
• Kako lahko države premagajo strah pred povračilnimi ukrepi Kitajske in skupaj premagajo strah pred njenimi prisilnimi ukrepi?
• Ali lahko tarife učinkovito obravnavajo ekonomsko prisilo in katera druga orodja so na voljo?
• Kakšno vlogo lahko imajo mednarodne institucije, kot so STO, OECD in G7, pri preprečevanju in boju proti ekonomski prisili?
  

  Kolektivno ekonomsko odvračanje

  Viktor Čapriznal resnost vprašanja in njegove škodljive posledice. Dejal je: »Kitajska gospodarska prisila je resničen problem in ni le grožnja liberalnemu trgovinskemu redu. Je grožnja liberalnemu mednarodnemu redu,« in dodal: »Države silijo, da se bodisi odločajo bodisi ne odločajo o stvareh, ki nimajo nobene zveze s trgovino. Gre za stvari, kot so demokracija v Hongkongu, človekove pravice v Xinjiangu, celo vrsto drugih stvari.« Pri tem se je skliceval na svojo nedavno objavo vZunanje zadeveV reviji s se je zavzel za potrebo po odvračanju takšne prisile in predstavil strategijo »kolektivne odpornosti«, ki vključuje priznanje, da številne države, ki so podvržene kitajski gospodarski prisili, na Kitajsko izvažajo tudi blago, od katerega je Kitajska zelo odvisna. Cha je trdil, da bi grožnja kolektivnega ukrepanja, kot je »5. člen za kolektivno gospodarsko ukrepanje«, lahko potencialno zvišala stroške in odvrnila »kitajsko gospodarsko ustrahovanje in kitajsko orožje v soodvisnosti«. Vendar je tudi priznal, da bi bila politična izvedljivost takšnega ukrepanja izziv.

  Melanie HartPojasnila je, da sta scenarija ekonomske prisile in vojaški spopadi različna konteksta, ekonomska prisila pa se pogosto dogaja v »sivi coni«, in dodala: »Po namenu nista pregledna. Po namenu je skrita.« Glede na to, da Peking le redko javno prizna uporabo trgovinskih ukrepov kot orožja in namesto tega uporablja taktike prikrivanja, je ponovila, da je pomembno zagotoviti preglednost in razkriti te taktike. Hartova je tudi poudarila, da je idealen scenarij tisti, v katerem so vsi bolj odporni in se lahko preusmerijo k novim trgovinskim partnerjem in trgom, zaradi česar ekonomska prisila »ne pride v poštev«.

  Prizadevanja za boj proti ekonomski prisili

  Melanie Hartse je strinjala z ameriško vlado, da Washington ekonomsko prisilo obravnava kot grožnjo nacionalni varnosti in redu, ki temelji na pravilih. Dodala je, da ZDA povečujejo diverzifikacijo dobavnih verig in zagotavljajo hitro podporo zaveznikom in partnerjem, ki se soočajo z ekonomsko prisilo, kot je bilo razvidno iz nedavne ameriške pomoči Litvi. Opozorila je na dvostransko podporo ameriškega kongresa pri reševanju tega vprašanja in izjavila, da tarife morda niso najboljša rešitev. Hart je predlagala, da bi idealen pristop vključeval usklajena prizadevanja različnih držav, vendar se odziv lahko razlikuje glede na konkretno blago ali vključene trge. Zato je trdila, da je poudarek na iskanju najboljše rešitve za vsako situacijo, namesto da bi se zanašali na enoten pristop.

  Mariko Togashije razpravljala o japonskih izkušnjah z gospodarskim pritiskom Kitajske glede redkih zemeljskih mineralov in poudarila, da je Japonska s pomočjo tehnološkega razvoja v približno desetih letih zmanjšala svojo odvisnost od Kitajske z 90 odstotkov na 60 odstotkov. Vendar je tudi priznala, da je 60-odstotna odvisnost še vedno precejšnja ovira, ki jo je treba premagati. Togašijeva je poudarila pomen diverzifikacije, finančne podpore in izmenjave znanja za preprečevanje gospodarskega pritiska. Medtem ko je poudarila japonsko osredotočenost na doseganje strateške avtonomije in nujnost povečanja vzvoda in zmanjšanja odvisnosti od drugih držav, je trdila, da doseganje popolne strateške avtonomije ni mogoče za nobeno državo in da je potreben kolektivni odziv, ter pripomnila: »Prizadevanja na ravni držav so seveda pomembna, vendar glede na omejitve menim, da je doseganje strateške avtonomije s podobno mislečimi državami ključnega pomena.«

  Reševanje ekonomske prisile na vrhu G7

   

  Ryuichi Funatsudelil je stališče japonske vlade in opozoril, da bo ta tema ena pomembnih točk razprave na srečanju voditeljev G7, ki mu letos predseduje Japonska. Funatsu je citiral besedilo sporočila voditeljev G7 o ekonomski prisili iz leta 2022: »Povečali bomo svojo budnost pred grožnjami, vključno z ekonomsko prisilo, ki so namenjene spodkopavanju svetovne varnosti in stabilnosti. V ta namen si bomo prizadevali za okrepljeno sodelovanje in raziskali mehanizme za izboljšanje ocenjevanja, pripravljenosti, odvračanja in odzivanja na takšna tveganja, pri čemer bomo črpali iz najboljših praks za obravnavo izpostavljenosti tako znotraj kot zunaj G7,« in dejal, da bo Japonska to besedilo letos upoštevala kot vodilo za doseganje napredka. Omenil je tudi vlogo mednarodnih organizacij, kot je OECD, pri »ozaveščanju mednarodne skupnosti« in navedel poročilo ASPI iz leta 2021 z naslovomOdziv na trgovinsko prisilo, v katerem je bilo predlagano, da OECD pripravi popis prisilnih ukrepov in vzpostavi podatkovno zbirko za večjo preglednost.

   

  V odgovor na to, kaj si panelisti želijo videti kot rezultat letošnjega vrha G7,Viktor Čaje dejala, da je »razprava o strategiji, ki dopolnjuje ali nadomešča blažitev vplivov in odpornost, preučila, kako bi lahko članice G7 sodelovale pri signaliziranju neke oblike kolektivnega gospodarskega odvračanja«, z opredelitvijo velike odvisnosti Kitajske od luksuznih in posredniških strateških dobrin. Mariko Togashi je ponovila, da upa na nadaljnji razvoj in razpravo o kolektivnem ukrepanju, ter poudarila pomen priznavanja razlik v gospodarskih in industrijskih strukturah med državami, da bi našli skupni jezik in ugotovili obseg kompromisov, ki so jih pripravljene skleniti.

   

  Panelisti so soglasno priznali potrebo po nujnih ukrepih za spopadanje z gospodarskim pritiskom, ki ga vodi Kitajska, in pozvali k skupnemu odzivu. Predlagali so usklajeno prizadevanje med državami, ki vključuje povečanje odpornosti in diverzifikacije dobavnih verig, spodbujanje preglednosti in raziskovanje možnosti skupnega gospodarskega odvračanja. Panelisti so poudarili tudi potrebo po prilagojenem odzivu, ki upošteva edinstvene okoliščine vsake situacije, namesto da se zanaša na enoten pristop, in se strinjali, da lahko mednarodne in regionalne skupine igrajo ključno vlogo. V prihodnje so panelisti v prihajajočem vrhu G7 videli priložnost za nadaljnjo preučitev strategij za skupni odziv na gospodarski prisil.